top of page

Kaj smo zakuhali...

Search

Zaključek 14. epizode in nagrajenci

Kot vsako šolsko leto, smo tudi v letošnjem “začinili” projekt Kuhnapato z eno od smeri, ki jih zajema naše poslanstvo.

Z namenom spodbud ustvarjalcem k odkrivanju možnosti še očitnejšega trajnostnega načina življenja, učenju sobivanja z naravo in iskanja možnosti uporabe sestavin, ki nam jih nudi le-ta, odgovornemu načinu prehranjevanja in posledično zdravju nas in narave, smo razpisali nagrade v obliki deteljic.

Ob upoštevanju pogojev ostalih razpisnih zakonitosti: pripravi zdravih tradicionalnih – lokalno značilnih sezonskih jedi s pomočjo otrok v šolskih kuhinjah ali gospodinjskih učilnicah, strežbi le-teh čim večjim skupinam obiskovalcev posamezne osnovne šole ali enote CŠOD, raziskovanju zakonitosti posameznega letnega časa, smo izbrali nekaj javnih zavodov, ki so z najbolj inovativnimi pristopi prepričali v omenjeno dejstvo.

Uporabo divjih rastlin, spomladanskega cvetja, zelišč, pridelkov, ki jih z obdelavo doma nudi gozd ali travnik, sadovnjak ali vinograd..avtohtonih vrst sadja in zelenjave, mlečnih, močnatih in mesnih izdelkov s sosednjih kmetij,.. osnovne šole in enote CŠOD seveda umeščajo v svoje jedi v okviru akcij že vrsto let ali od začetka, vedno bolj pa je opaziti, da se tudi redni jedilniki pripravljajo po omenjenem vzoru. A ker vsako leto izberemo tematiko, ki je pereča tudi na svetovnem nivoju, ki sodi v razvoj kulinarike, kot ene izmed najhitreje razvijajočih se ved, ki pritegne zavedne kuharje in jedce, smo letos v ospredje postavili naravo in z njo povezane sezonske zakonitosti v obliki plodov.

Eden izmed ciljev projekta se glasi: uporabiti sestavine, ki se jih ne dobi (na žalost več in upamo, da bo kmalu drugače) v trgovinah ali le redko in le ponekod, vključiti male ponudnike netipičnih, a zato atraktivnih sestavin v svojo kuhinjo, saj le-te predstavljajo vir zdravja ali potreb telesa v določenem letnem času, so dokaz, da si hrano lahko poiščemo v naravi in to zastonj, da smo siti in zdravi brez pretiranih stroškov in da se zato veliko bolje počutimo v šoli in doma.

Kot zgoraj omenjeno, smo skozi leta kuhanja naleteli na raznolike sestavine, za katere domala nismo vedeli, da obstajajo, smo izvedeli zakaj in kako so jih uporabljali nekoč ter okušali izjemne kombinacije večinoma pozabljenih jedi, ki so jih včasih otroci pripravili tudi v oblikah po zapovedih sodobnih trendov.

Navajamo nagrajence, z veseljem pa ugotavljamo, da so med njimi tudi letošnji »novinci«, ki so z visokim čutom in odgovornostjo, »nalogo« vpletli v svoje jedilnike:

​

  • OŠ Šturje Ajdovščina, 5 deteljic, kjer so navdušili s šjelnovko s kutino, smrdljivkino (Izabelino) pogačo z moko grozdnih koščic (zmleli v šoli) in pripravili grozdni preliv, pa šolskim kefirjem z zelišči iz vrta in okolice, ki so ga postregli k bučnim kroglicam, polentnimi njokci s čemažem in šparglji.. a so v preteklih letih dokazali, da je bližnja okolica vir prehranjevanja tudi v šoli, z uporabo nešpelj, budanjskih marelic, divjih špargljev in ostalih trav…v (tudi) očem najprijaznejših oblikah

  • OŠ Antona Globočnika Postojna, 3 deteljice, kjer so kot novinci navdušili z uporabo čemaža in regrata v juhi s koprivnimi njoki s skuto, barvanjem pirhov po zakonitostih njihovih babic in pripravo »pozabljenih« jedi, značilnih za ozko lokalno področje, kot je npr. krompir v »zevnci«

  • OŠ Bovec, 4 deteljice, kot novinci so presenetili in navdušili z uporabo (domala vseh) delov jagenjčka (lokalna kmetija) na načine, ki so najprimernejši za določen del mesa, tudi brez toplotne obdelave, k vsaki jedi pripravili lokalno značilno prilogo, med katerimi ob poštoklji izstopajo buške balce z vključenimi divjimi zelišči, pa kasnejšo kremo iz pokalce in čemaža, obogateno z ovčjo skuto, postreženo k čompovi polenti s Tolmincem iz zemljanke ter s spomladanskimi gobicami (mavrahi ipd.) z ovčjo skutnco (skutno juho)

  • CŠOD enota Rak, 5 deteljic, s pripravo jedi iz »makunce« ali mokovca, drevesa, ki ga najdemo redko le na področju Rakovega Škocjana, kjer so zrna posušili in zmleli in iz moke pripravili kruh, potičke in rezance ter jih vpletli v jabolčni narastek, iz ječmenove moke pripravili njoke k bučni juhi ali žgance k repi, iz kopriv spekli palačinke in ponudili v šelinki, za peko velikonočnih potičk so po posebnem postopku osušili sadje in ga zmleli, seveda pa v prejšnjih letih dokazali, da je tudi tamkajšnja narava lahko vir okusnih jedi

  • CŠOD enota Trilobit, 4 deteljice, kjer so nas prepričali z omako vaneža in kopriv, postreženo h krompirjevim žlikrofom s spomladanskimi gobicami, koprivno juho s postrvjo, bezgovi cvetovi v napihnjencih, pa buhteljčki na gozdnih sadežih v pečici, koprivnimi štruklji in še marsičem v preteklih letih, kar je vključevalo pozabljene sestavine Gorenjske v lokalno značilnih atraktivnih jedeh.

Med jedmi, ki so vzbudile pozornost omenjamo še umešana jajca z divjim hmeljem, kar so pripravili na OŠ Antona Bezenška Frankolovo, ajdovo solato s spomladanskim cvetjem in regratom ter čemaževim namazom so pojedli na OŠ F. S. Finžgarja Lesce, polenovko na belo s pečenimi mlinci in vrzotami, so sami pripravili na OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača, rožmarinovo ajdove piškote so pekli na OŠ Danile Kumar, sivkin kolač z jagodami pa je nastal na OŠ Alojza Gradnika Dobrovo.

​

Ob tej priložnosti naj omenimo vlogo učiteljev – mentorjev, ki so ob slovenskih osnovnošolcih najpomembnejša ciljna skupina, ki jo nagovarja projekt. Z znanjem, ki ga nadgrajujejo s pomočjo številnih seminarjev o lokalnih prehranskih posebnostih, organiziranih s strani projekta ter kasneje z lastno iniciativo, usmerjajo otroke k odgovornemu odnosu do okolice, narave in posledično prehranskih navad ter zdravja. Torej ob tej priložnosti zahvala vsem ustvarjalcem v osnovnih šolah in enotah CŠOD z upanjem, da znanje, vnema in ustvarjalne sposobnosti ne bodo odšle v pozabo.

Vzeti iz narave in uporabiti v kuhinji

Sezonske sestavine okolice, iz narave, take, ki jih v trgovinah ne najdemo (več) ali le redko. Take, ki so bile osnova prehranjevanja včasih in ki bi enako morale biti tudi danes, zavoljo zdravja, odnosa do narave, preprečevanja lakote ali prehranjenosti. Tokrat v tradicionalnih, tudi pozabljenih jedeh naših krajev izpod rok slovenskih osnovnošolcev, ki so si zaslužili nagrade.

Učna ura malo drugače

Post naj ne bo pust in naj traja..vse do Velike noči ali kulinaričnega mejnika, ki ob Božiču najbolj zaznamuje slovensko prehransko tradicijo ali dediščino. Pisana zelenjava, ki je v shrambah še vedno na voljo ali že pisani prebujajoči se travniki, kar oboje nudi možnost priprave nič manj kreativnih jedi, so na voljo, tako rekoč ob vsakem koraku. Slovenski osnovnošolci skozi aktivnosti projekta Kuhnapato sledijo zapovedim, ki jih narekuje kultura, kulinarična tradicija in zdravje. Praznijo shrambe in nabirajo divja zelišča ter z njimi ustvarjajo jedi, ki tudi najzahtevnejših jedcev ne bi pustile ravnodušnih.

 

Vsaka, v projektu sodelujoča šola in enota CŠOD se trudi po svoje in prav odlično jim gre!

 

Tudi s tem namenom so se na OŠ Antona Bezenška Frankolovo odločili za “učno uro” na kmetiji Goršek, Grajska klet, v vasici Lipa nad Frankolovim. Gospodarica je šestošolce omenjene šole vključila v celoten proces priprave štrukljev v peteršiljevi juhi, za kar so uporabili izključno sestavine, pridelane na kmetiji. Omenjena jed je odličen prikaz časa, ko “ni bilo” in ko so gospodinje morale uporabiti izjemno domišljijo, da so ugodile družini, jo oskrbele z energijo za delo in dobro počutje in da jedilnik ni bil enak “včerajšnjemu”. Danes ta in podobne jedi sodijo med kulinarične posebnosti, ki jih še vedno s težavo najdemo v svoji okolici. Neprecenljiva medgeneracijska izmenjava informacij, spretnosti in znanj otrokom omogoča dojemanje kaj jesti kdaj in zakaj ter seveda koliko. Ob tem seznanjanje z krajevno ali regijsko značilnimi jedmi, biti ponosen na svoje in to tudi pojesti! Navdušenje se ni poleglo tudi ko so se peš podali nazaj v šolo in tako dodatno prispevali k vsej dobrobiti za svoje telo.

 

Zgoraj omenjena jed je (bila) najopaznejša v štajersko-savinjski regiji, a kot smo se že naučili, so tudi v zgodovini recepti potovali in v določenih regijah dobivali svojo podobo. Tako že nekaj let občasno štrukeljce, v katere zavijejo drobnjak namesto skute in jih kasneje skuhajo v zelenjavni juhi, pripravljajo tretje ali četrtošolci na CŠOD Medved, (ki nekako sodi že na idrijsko področje) in ki po spretnostih nič ne zaostajajo, njihovo navdušenje po učenju kuhanja ter kasneje ob polnih krožnikih, ki so kmalu tudi prazni, pa je neopisljivo.

Frankolovo5.jpg

Povezovanja in nadgradnja znanja

Novo leto prinaša novo obdobje, ki je v zgodovini in še vedno narekuje način prehranjevanja v kuhinjah slovenskih osnovnih šol in enot CŠOD ter s tem povezane kulinarične dogodivščine, vredne omembe.

»Hrana povezuje« je eden od naših pregovorov, ki na prenekaterih lokacijah postaja »meso« (bi rekli v žargonu). Želja otrok različnih starosti po učenju veščin kulture prehranjevanja, kar ob samem procesu priprave jedi pomeni tudi znanje o tem kje vzeti kaj in zakaj, se obnašati odgovorno – trajnostno ter s tem biti vzor ostalim vrstnikom ter okolici, spodbuja javne zavode h kreaciji vedno več izbirnih predmetov, krožkov ter ostalih aktivnosti, povezanih s hrano, tudi izven samih ustanov.

Povezovanje pomeni nadgradnjo naših procesov in dodatna znanja mladostnikom, ki jih tako s še večjim veseljem ali zanosom ohranjajo dolgoročno. Ob tem gre spodbuda raznolikim institucijam, ki svoja znanja delijo z njimi ter morda nadgrajujejo svoja.

Pred kratkim izvedena delavnica o načinu priprave jagenčka, ki so je bili deležni otroci OŠ Bovec v povezavi s Posoškim razvojnim centrom in Restavracijo Mangrt, je ponudila globok pogled v posoško tradicionalno kuhinjo. Ob dejstvu, da so se poučili o vsakem delu mesa, iz njega pripravili točno to, za kar je najboljši (surovo v obliki tatarskega biftka, dušeno in polnjeno z repo, pečeno v pečici, na roštilju, v obliki golaža in raguja ter kakšna je razlika med njima..), uporabili sezonske sestavine kot dodatke (začimbe, polnila, omake..), so ustvarili priloge, ki so morda še bolj pripovedovale o prehranski dediščini ali tradiciji kulinarično izjemno bogate pokrajine. Zakaj je poštoklja danes z radičem, kako pripraviti čompovo polento, kaj so buške balce in kam vse to, skupaj z domačo pašto ponuditi, da bo celota, kot mora biti. Da bi mera bila popolna, tudi pripovedi o tem, zakaj tako v Bovcu in kako v Kobaridu ter ostalih krajih, za kar priporočamo, da se ne zmotite!

Akcija priprave tradicionalnega zdravega kosila na CŠOD Medved, ki so jo izvedli četrtošolci OŠ Riharda Jakopiča iz Ljubljane s predstavniki osnovnih šol Belgije, Irske in Češke, učitelji, vključenimi v program Erasmus+, v organizaciji Pedagoške fakultete, je pustila svojevrstno navdušenje pri vseh skupinah izvajalcev in poslušalcev. Ob izmenjavi dejstev in informacij o poteku kulinaričnega ali prehranskega izobraževanja mladostnikov po Evropi, so učitelji iz tujine ob pripravi drobnjakovih štrukeljcev v obari in vahčev, z navdušenjem srkali vse informacije o slednjem in kovali načrte, kako vključiti ptojekt Kuhnapato ter programe, ki jih nudijo enote CŠOD (poučevanje v in o naravi) v svoje sisteme.

Povezovanje OŠ Vojnik z Lokalno akcijsko skupino (LAS – Raznolikost podeželja), katere poudarek je uporaba hrane iz okolice, boj proti zavržkom in priprava tradicionalnih jedi, je obrodil sadove. Ti so vidni v uporabi, pripravi, predvsem pa kreacijah jedi, primernih za ta čas, sestavljenih iz sestavin, ki bi težko bolj poudarile slovensko zimsko kuhinjo. Izjemen čut in odgovornost za poučevanje o zgodovinskih dejstvih jedi so v šoli izkoristili za kreacije, ki so z zabrisanim modernizmom pričarale sezonsko kosilo za vse brbončice.

OŠ Bovec.jpg

Otroci priporočajo malo drugače...

Hrana ima pomembno vlogo pri spreminjanju sveta, ob enem pa zagotavlja življenje in zdravje nas in narave, ki nam to omogoča.

V projektu Kuhnapato slovenski osnovnošolci uporabljajo sezonske sestavine iz okolice v tradicionalnih, tudi pozabljenih jedeh. Spoznavajo zakonitosti letnih časov in predvsem kulturnih mejnikov, ki so (tudi) v preteklosti narekovali pripravo prav posebnih jedi. Pravtako ima pred in po prazničen čas svoje »kulinarične« čare, a z namenom praznično obložene mize, so gospodinje uporabile sestavine, ki jih večinoma ne najdemo pri vsakodnevnih jedilnikih.

Božič je nedvomno eden izmed najpomembnejših obdobij, ki nam nudi pestro prehransko zapuščino, kjer ne zaostajajo niti postopki priprave jedi. Otroci tako z medgeneracijskim sodelovanjem pridobivajo znanje in veščine, na podlagi katerih k odgovornemu načinu prehranjevanja vršijo med vrstniške spodbude.

Želimo si, da za nekatere (le) fraza »trajnostni razvoj« ali »trajnostni način življenja« postane realnost, otrokov zavedni vsakdan. Jedi, ki se znajdejo na krožnikih v šolskih kuhinjah, so le del celotnega »trajnostnega« procesa.

Ob pripravi tudi modernih kreacij, na temeljih zgodovine ali tradicije, otroci ustvarjajo jedi, ki Slovenijo umeščajo ob bok kulinaričnim velesilam sveta ter vabijo k spoznavanju tudi kulturnih značilnosti posamezne regije. Projekt poteka na področju celotne Slovenije, na ravni slovenskih osnovnih šol, že 13 let in v tem obdobju je bilo obujenih na tisoče zanimivih jedi, za katere si prizadevamo, da bi popestrile mize nas in vseh oboževalcev slovenske kuhinje. Tokrat v ospredje postavljamo kulinarične čare Božiča in vas vabimo k pogumni izvedbi le-teh.

potičke iz makunce n.jpg

Zgodbe iz osnovnošolskih kuhinj...

Ni običaj, da bi pri delovanju projekta Kuhnapato, poročali o posameznih aktivnostih.

A nekatere od njih so tiste, ki narekujejo nivo celotnega dogajanja, so vzor ali »učna ura« nekaterim drugim ter motivacija za delo nam, ustvarjalcem. Tudi dokaz, da poslanstvo projekta temelji na potrebah osnovnošolcev, šol, kot institucij, javnosti ali družbe nasploh. S tem nudi nova znanja in veščine, ki jih tisti, katerim je namenjen, dojemajo z največjo mero entuziazma, zadovoljstva, ki ostaja dolgoročna posledica uporabe sezonskih sestavin v lokalno značilnih, tradicionalnih jedeh, po vseh najvišjih standardih zdravega in trajnostnega načina prehranjevanja.

Tokrat govorimo o OŠ Šturje Ajdovščina, ki so, kot tudi na nekaterih drugih OŠ in CŠOD, pohiteli z izvedbami aktivnosti (saj je naš uradni začetek v Tednu slovenske hrane), ker je otrok enostavno toliko, da se sicer ob štedilnikih, ki so posledica nabiranja hrane na šolskem vrtu, bližnjih drevesih, na travnikih, gozdovih..ne bi zvrstili vsi.

Učitelji, mentorji uporabljajo vso svojo domišljijo za implementacijo projektnih aktivnosti ne le med rednim poukom gospodinjstva, temveč sprejemajo vse izbirne predmete, povezane s hrano in ustanavljajo krožke za mlajšo dekado OŠ, na enotah CŠOD pa smiselno prirejako zahtevnost mlajšim ali starejšim populacijam izvajalcev.

Torej: zgodba (ali nešteto njih), na OŠ Šturje ima »debelo« 13 letno zgodovino, ko so prvič stali na odru zmagovalcev in osupnili z jedmi, izborom sestavin, načinom dela in znanjem o tem, zakaj se je jedlo prav to, ob prav tem času, na tem mestu, kako je jed prišla v naše (njihove) kraje, kako se je prelevila skozi čas in kako jo je treba pripraviti danes. Danes ni nič drugače, le način dela se izboljšuje iz leta v leto in nas sili k napredku. Ob dodobra izčrpani vreči jedi naših prednikov, ki so se znašle na jedilnikih slovenskih OŠ, so se pogumno spopadli s sestavljanjem okusov sezonskih sestavin na način, ki je presenetil tudi njih – izvajalce, kuharje in mlajše ter starejše jedce njihove šole. Važno je, da se ta presenečenja odslikajo na način izpraznjenih krožnikov, skled, prerivanju ob morebitnih ostankih v loncih in na kuhalnicah ter z zadovoljstvom in željo po pripravi jedi tudi doma.

Volja do dela v kuhinji je vzrok za pripravo npr.: moke iz grozdnih pešk za grozdno pogačo, ribanja surove buče za bučne cmočke, dodajanja kutine k zeleni v juho za šjelnovko, s cimetom, medom, poprom, soljo in ostalimi dodatki, katerih posledica so okusi, vredni poklona, najboljših restavracij ali »učne ure« za vse nas.

Grozdna pogača.jpg
bottom of page