Kuhinje sedemdesetih slovenskih osnovnih šol z Dnevom slovenske hrane (16.11.2018) dobivajo nove občasne obiskovalce ali podmladek. Ponovno, že osmo leto, pričenja projekt Kuhnapato, kjer v prvi fazi otroci različnih starosti, prepričanj, učnega uspeha in spretnosti, vsaj enkrat na mesec (od novembra 2018 do maja 2019) zamenjajo šolsko kuharsko osebje ali jim vsaj priskočijo na pomoč ter zdrave tradicionalne obroke ponudijo svojim sošolcem. Omenjena aktivnost je pred tremi leti nadgradila kuharska tekmovanja v priznanih slovenskih gostilnah, na pobudo in sofinanciranjem MZ in delovanja v okviru Nacionalnega programa Dober tek Slovenija. Glavno vodilo projekta je raziskovanje (še vedno) pozabljene kulinarične dediščine posameznih regij ter adaptacija jedi naših prednikov na današnje potrebe telesa. Nujno pripadajoče poslanstvo se širi na uporabo sezonskih sestavin iz okolice, pridelanih v manjših obratih ali kmetijah ali celo nabranih »okoli šole«. Glavni cilj: motivacija mladostnikov k zdravemu in trajnostnemu načinu življenja, spodbuja omenjeno ciljno skupino ter posledično vso ostalo javnost k uporabi raznolikih vrst zelenjave in sadja ter kaš v zameno za mastne in preveč močnate sestavine. »Kaj jesti kdaj in zakaj« nadgrajujemo z letno tematiko, ki razširja obzorje poznavanja izvora sestavin ali jedi, ki danes predstavljajo stebre ali osnovo vsakodnevnih jedi. Tako je letošnja naloga otrok raziskati poti in vzroke, zaradi katerih so številne jedi ali sestavine obtičale na območju Slovenije ter se prilagodile kulturnim ali geografskim posebnostim. Kot lansko šolsko leto, se nam tudi v letošnjem priključuje nekaj enot CŠOD, ki posredno širijo poslanstvo projekta številnim osnovnim in srednjim šolam Slovenije, ki za sodelovanje v baznem delu nimajo resursov ali poguma. Kot prve smo obiskali OŠ Šturje Ajdovščina, ki že osem let postavljajo standarde v izbiri jedi, uporabi sestavin in vizualnem rezultatu jedi, na katere bi bila ponosna vsaka boljša restavracija. Njihov, preko 90 let stari vir, jih je usmeril v pripravo repe po prvotnem, najosnovnejšem receptu ter cmoke, ki so jih pripravljale njihove none. Vse to z dodatki postavljeno v današnji čas, in sezono, v njihov kraj, z dodanimi zelišči ali sestavinami, ki so še »včeraj« veljale za odpadne, so z razlago poti prihoda prvotnih testenin primitivnih oblik, na naše ozemlje, ponudili svojim sošolcem. Ker so jim so-kuharji zboleli, je malce kasneje na OŠ Gorje le 5 otrok pripravljalo zdravo - tradicionalno kosilo ali 300 porcij za svoje sošolce in pripadajoči vrtec. Vse to z namenom uradnega začetka aktivnosti v okviru Nacionalnega programa Dober tek Slovenija. Ponosni na zelenjavno – telečjo obaro z maslenimi zdrobovimi cmočki so med pripravo gorenjskega kruhovega šmorna že kovali načrte o čim atraktivnejši postrežbi ter si delili naloge za zadnjo epizodo: pomivanje posode. Dan za tem je kuhalo je celo Središče ob Dravi ali kot se spodobi za Slovenski dan hrane, je po tradicionalnih zdravih jedeh dišalo že na glavni cesti mimo številnih "obratov", kjer se je danes kuhalo in peklo tradicionalne zdrave jedi z vonjem po jeseni in okusom po Prlekiji! Že 8 let oživljajo tradicijo, v akcije vključujejo tiste, ki razpolagajo še z zadnjimi ustnimi viri ali skrivnostmi skoraj pozabljenih receptov in nadgrajujejo poslanstvo našega projekta po najzahtevnejših "prleških" standardih, kar pomeni: vedno je lahko še bolje! Tako, kljub misli, da smo doživeli že vse, presenetijo vsakič, z vsem. S številčnostjo v projekt vključenih otrok, z vnemo, pa kulinaričnimi inovacijami na bazi tradicije in po vseh standardih zdravja..ter čuta za medgeneracijsko povezovanje, kar je temelj najvišje "mode"..tudi v gastronomiji. Tudi -ali prav take zgodbe je treba ovekovečiti, ki so nepogrešljiv sestavni del našega projekta z neprecenljivimi rezultati. Na CŠOD Rak z otroki Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, tudi z nekaterimi vedenjskimi motnjami, ki so ob rezanju kolerabe, korenčkov, za bloško kavlo, pripravi testa za ječmenov kruh,..izginile! Izjemen pristop učiteljev CŠOD-ja in vnema sta jih spodbujala k odličnim rezultatom, sodelovanju in želji po razumevanju procesa, njihova kreativnost pri izdelavi Miklavžev, parkeljnov in ostalih okraskov za prihajajoče praznike, je pa morda presegala marsikatero drugo ali vsa naša pričakovanja. Še en dokaz, da so sicer izjemno zanimive, okusne jedi le posledica globokega socialnega ozadja projekta z izjemnimi psihološkimi rezultati, ki se kažejo pri vseh skupinah otrok na tak ali drugačen, a zelo pozitiven način. Čar raziskovanja prehranske dediščine skozi projekt Kuhnapato je medgeneracijska povezava med slovenskimi osnovnošolci in tistimi, ki še razpolagajo z zanimivim kulturnim ozadjem jedi, ki so včasih veljale za tradicionalne. Prazniki, pomembnejša življenjska obeležja ali pa anekdote, kot ustna izročila iz roda v rod, a zato nič manj zanimivi opisi vzroka nastanka ali priprave določenih jedi. Z eno takih so postregli otroci OŠ Dornberk ter nas ponovno opozorili, na to kako prepleteni sta hrana in ljubezen in da slednja s pomočjo okusnih grižljajev gre skozi želodec. Zaljubljen, a - kot je to običaj za omenjeno profesijo, precej ne-zgovoren kuhar, v bližnji gostilni nikakor ni znal ogovoriti prelepe Goričanke. Zato se je preden bi obupal dokončno, odločil »spesniti« ji jed, ki jo bo zagotovo očarala. Dodobra se je seznanil z njenim okusom in da ga tudi tokrat ne bi prezrla, je jed imenoval kar po vzkliku oboževanja. Znano je, da je dosegel veliko povpraševanje jedcev, zato se je mineštra kasneje pojavila na jedilnikih tamkajšnjih gostiln, a kako se je razpletla ljubezen, danes nihče ne ve.
Skoraj brez predaha se je zgodba nadaljevala. Tokrat so se otroci trudili opisati občutke starejše prebivalke njihovega mesta, ko je prvič okusila čokolado. Dornberk z okoliškimi kraji načeloma ne vzbuja pozornosti zaradi lege, a ga v zgodovini zaznamuje vrsta kulturnih znamenitosti, ki jih najdemo le tam. Omeniti velja Aleksandrinke in še danes živeče a prilagojene recepte iz bližnje Afrike. Tokratna zgodba pa govori o poti čokolade v njihove kraje, ki ni bila »klasična« ali enaka ostalim dobrinam, ki so jih prinašali iz Trsta. Za razliko od kave, ki so jo baje pretovarjali v Trstu, je čokolada prišla v Genovo in od tam naprej po Italiji. Morda prav zaradi oddaljenosti vira, dolgo ni zašla v naše kraje. Prvi, ki so z njo seznanili in omamili prebivalstvo, so bili Ameriški vojaki kot darilo »iz žepa« in kasneje v paketih s hrano, ki jo je pripravljala ameriška vojska po drugi svetovni vojni.
Da bi ta ljubezen, oz. hrana pri poti skozi želodec bila čim slajša, so jo kaj hitro uporabili v takrat tradicionalnih jedeh, ki jih danes ponovno med nas postavljajo otroci in na katere so Dornberčani resnično lahko ponosni. |
poziv--kuhnapato---k-izvajanju-projektnih-aktivnosti-2022-23-za-o.pdf
