Aktivnost

 

Reportaže

Reportaže

Knjige

Knjige

Ha, vrtnarim

Ha, vrtnarim

Male recepture za velike mojstre

Male recepture za velike mojstre

Nasveti vse sorte

Nasveti vse sorte

Žur

Žur

Poučne vsebine v Celju

3. apr

Mladi kuharski mojstri, ki so čez leto snovali in udejanjali ideje v šolskih kuhinjah Posavja, Kozjanskega in Savinjske doline, so se tokrat predstavili publiki v Celju.
Pred trgovino Interspar v celjskem Citycentru so prikazali veščine, ki po kvaliteti niso prav nič odstopale od tistih, ko so jim pod prste gledali priznani slovenski Chefi na dokaj strogih tekmovanjih. Svojo zrelost in lojalnost raziskovanju prehranske dediščine z znanjem o prilagajanju jedi v dobro dolgoročnemu zdravju so s črpanjem sezonskih sestavin iz okolice prikazali številni javnosti. Očarali niso le z otroško navdušenostjo, saj so njihovi izdelki bili za 10 točk – od prvega do zadnjega – tako po videzu, okusu in vsebnosti. Ker pa za dobro hrano vedno tiči zanimiva zgodba, so postregli tudi s tem.
Zraven obilne (še zimske) zelenjave, ki se je znašla v različnih regijsko značilnih enolončnicah, bi bilo vredno izpostaviti naklonjenost prihajajočim velikim praznikom in vodi (z ostanki šunke), kjer se je kuhala. Le-ta nam ponuja paleto krajevnih posebnosti, ki so včasih bile odraz gospodarnosti in iznajdljivosti gospodinj, z najrazličnejšimi imeni. »Prekajena« juha ali »ubrušena«, kjer »brušenje« sicer predstavlja zakuho ter še vrsto imen, ki so posejana po vsej deželi, nas opominja, da tudi tokrat velja to »sveto« vodo porabiti na inovativen način v skladu s tradicijo.
Prav na območju Posavja z Dolenjsko, Notranjsko najdemo izvor prazničnih, »boljših« ali obrednih kruhov, ki so in naj še vedno krasijo velikonočno mizo ob ostalih nujnih predstavnikih tega praznika. Očara njihova oblika in okus, predvsem pa ročne veščine mladih mojstrov, ki so tokrat svojega (po pričevanju prednikov) poimenovali kar »sonček«.
Srečali pa smo se s še enim izjemnim momentom, ki »krasi« naše delo skozi leta: »mutacije« jedi in imen od kraja do kraja. Na prvi pogled bi jo poimenovali po znanem gastronomskem predstavniku Kozjanskega: kozjanska kruhova potica, a tokrat je šlo za sorodno »zidano potico« z izvorom v Dobju, ki nas je opomnila, da po vseh letih »vreča« ali zakladnica prehranske, dodobra pozabljene dediščine, še ni prazna.