Akcija: JOTA je uspela

Z osnovnim fokusom na Teden slovenske hrane, se je akcija po slovenskih osnovnih šolah in enotah CŠOD razširila na ves november in je z velikim navdušenjem nad letošnjim pozivom »o pripravi jote«, trajala globoko v december, konkretno: včeraj smo bili priča (verjetno) zadnji letošnji joti, vsaj tisti, ki nam je bila na ogled..

Za nami je preko 150 kuharskih akcij na 99 osnovnih šolah (le peščica ostalih akcije, kjub nekajkratnemu načrtovanju, ni mogla izvesti, a jo bodo takoj, ko bo situacija to dopuščala) in na 10 enotah CŠOD po Sloveniji.

Vsem ki so izvedli aktivnost enkrat, dvakrat ali celo petkrat..čestitamo iz srca. Ploskamo za pogum mentorjev, celotnih učiteljskih zborov in seveda otrok, ki so ob vsem neznansko uživali, za energijo, ki so jo vložili v naše skupno dobro, v spodbude k trajnostnemu načinu bivanja otrok in posledično nas vseh. »Jota« in njeni sorodniki iz zelja in / ali repe so doživeli razcvet, ki ga še ni bilo in ga bi bilo težko ponoviti. Komentar naših podpornikov se je glasil: Kaj pa če bi pripravili festival jote? ..in to sploh ne bi bilo slabo!

Vse nianse te čudovte zdrave jedi smo okusili in slišali razlage, zakaj je tukaj tako in tam malo drugače. V obmejnih območjih smo se naslonili na vplive naših sosed (od vzhoda do zahoda – in od severa do juga) in sledili prilagoditvam, ki so se postopoma dogajale ob popotovanju le-teh v notranjost, se prilagajale krajevnim zakonitostim in okusom. Kuhali smo v šolskih kuhinjah, gospodinjskih učilnicah, jedilnicah in na terasah! Bilo je nepozabno tudi zato, ker smo kot opazovalci zabeležili najvišjo stopnjo lojalnosti učiteljev in otrok do sedaj (kar se ne nazadnje odraža tudi v številčnosti sodelujočih to šolsko leto), ki so pokazali spretnosti, znanje postopkov in zapovedi dediščine, znanja delitve nalog, motivacije, strpnosti ter ljubezen do domače hrane, kot še ne!

Kar nekajkrat ali v nekaj krajih je zmanjkalo zelja in repe (naslednje leto zagotovo ne bo presežkov!), zato so otroci vzeli stvar v svoje roke in se kar sami lotili kisanja v sklopu šolskega učnega programa ter tako pridobili dodatne veščine in znanja.

Zgodb je bilo toliko, kot je bilo jedi iz zelja in repe. V mislih imamo (tudi) raznolikost okusov, ki so jih povzročala drobna nihanja v dodatkih in načinu priprave, skupna vsemu pa je bila ljubezen do kuhanja in vsega, kar pripelje do tega. Predvsem pa štejejo zgodbe (v tem primeru morda pomembnejše) v »šolskih kuhinjah«, ki so nas prepričale, da zdrav način prehranjevanja s slovenskimi tradicionalnimi jedmi dobiva mesto v srcih otrok in da ga osvajajo dolgoročno.

Kar 12 fantov se je znašlo v gospodinjski učilnici v Velenju, kjer so v dveh skupinah pripravili 2 jedi in uprizorili mini tekmovanje – po videnem in okušenem sodeč, bi v primeru tekmovanja imeli že prve zmagovalce. Enaka zgodba se je odvila v Benediktu in Polčanah. V Dravogradu so kuhalnice prevzeli četrtošolci in nobene razlike ni bilo opaziti v organizaciji dela ter seveda v končnem rezultatu. V Pivki so malčkom zagodle babice, ki so jim zaupale postopek priprave jote, tak, s katerim je 15 otrok imelo opravka vsaj 2 uri! Vredno je bilo počakati. None so se vmešale v proces priprave jote tudi v Brdih, v Šturjah so nas presenetili s svojo profesionalnostjo, ki pelje k izdelkom, primernim za »zvezdico«. Priča smo bili mehčanju odnosa do kuhanja in tradicionalnih jedi v šolski kuhinji v Črenšovcih, kjer so se postopka lotili popolnoma didaktično in je tokrat glavni kuhar prevzel »učno uro«. V Ivanjkovcih so nas presenetili z recepti (seveda babic iz okolja), ki jim po 12 letih še nismo bili priča, kot tudi v Gornji Radgoni, kjer so mlade kuharice že nepogrešljiv del »teama« šolskega kuharskega osebja. Tudi v Ljubljani smo ostali odprtih ust, saj so malčki z učiteljico ustvarili staro slovensko jed v novi obliki in tako nadgradili možnosti popestritve jedilnikov vseh nas. Z izjemno lojalnostjo in inovativnostjo so se odzvali v enoah CŠOD, kjer so za naše akcije (v izogib druženju v notranjosti) priskrbeli kotle in kuhali na terasah. Glede na količino jedi v kotlih, nam ni treba posebej omenjati kvalitete. No, zgodb je še veliko ali toliko, kot je bilo akcij in že se veselimo novih.

Ob zeljno – repnih jedeh pa so navduševale priloge ali poobedki, ki so (ob krajevno značilnih okusih omenjenih jedi) oznanjali krajevno kulinarično tradicijo in ker jih precej še ni bilo na našem »jedilniku«, vam jih bomo (če ne prej) z veseljem postregli v naslednji publikaciji.

Našega projekta pa seveda ni konec. Šolsko leto se nadaljuje in mi se »utirjamo« z njim. Vračamo se na naše stare tirnice, kar pomeni: pripraviti sezonsko regijsko ali krajevno čim bolj značilno jed, morda tako, ki je še ne poznamo, jo morda celo oblikovati v skladu s sodobnimi zapovedmi kulinarike in slediti sestavinam iz okolice ter seveda kulturnim običajem, ki jih bo v bližnji in malce manj bližnji prihodnosti na pretek.