Otroci otrokom je sestavni del naslova projekta Kuhnapato in ob enem eden izmed glavnih motivacijskih elementov spodbujanja mladostnikov k sprejemanju zdravega življenjskega sloga na področju prehrane.
Spoznavanje prehranske tradicije svojega kraja, regije.., jedi prednikov in priprava le-teh v skladu z današnjimi potrebami telesa, v enotah Centra šolskih in obšolskih dejavnosti, ki je ob številnih osnovnih šolah, nepogrešljiv sodelavec v programu, nadgrajuje cilje osnovnega namena projekta s spoznavanjem jedi, vzrokov za njihov nastanek, načinov priprave in lokalno značilnih sestavin sosednjih, bolj ali manj oddaljenih regij ali pokrajin. Tako omenjeno pripomore k spoznavanju kulture bivanja v širši regiji nekoč in danes, naravnih danosti, zgodb ali mitov, ki oplemenitijo že tako okusne jedi.
Pa vendar je »kuhanje« le del procesa za dvig kulture prehranjevanja, ki mu botruje učenje veščin, predvsem ročnih, veščin sodelovanja v skupini (tudi heterogeni), komuniciranja, delitve dela, veselja do dela, koncentracije in ostalih spretnosti, ki pripomorejo k boljšim rezultatom otrok na vseh področjih. Tako v relativno manj formalnem okolju otroci na sproščen način osvajajo znanja, ki so podlaga za samostojnost, ne-nazadnje tudi »kuhanja« ali priprave hrane - doma. Veseli nas, da se za sodelovanje odločajo starostne skupine od začetka do konca osnovne šole in še bolj, da je razlika med kvaliteto osvojenih veščin, vnemo in končnimi rezultati, neopazna. Ne tekmujemo na kuharskih tekmovanjih, a bi si prenekatera jed zaslužila najvišje število točk, predvsem pa zgodbe, ki oplemenitijo znanje o njej ter nam naš svet kulinarike naredijo še okusnejši.
Velikokrat smo bili priča majhnim prstkom, ki so spretno rokovali z noži, izdelovali tradicionalne (tudi zahtevne) praznične dobrote slovenske prehranske dediščine, a glavna spodbuda se je zgodila pred dnevi na CŠOD Vojsko ob izdelavi enega izmed »stebrov« naše kulinarične tradicije, ki ga je prepoznala tudi Evropa, idrijskih žlikrofov. Čeprav morda za koga enostavni ali samoumevni testeni izdelki, zahtevajo izjemne ročne spretnosti, že omenjeno koncentracijo skozi ves postopek in željo po narediti jih – prav, saj sicer pač niso »idrijski«😊. Z zadovoljstvom sporočamo, da so zadostili evropskim, predvsem pa standardom naše tradicije. In ker zgodbe delajo – zgodbe na krožniku, so četrtošolci ljubljanske osnovne šole hiteli pripovedovati mit o nastanku (takrat) ene izmed jedi knapovske kuhinje, katere glavni sestavni del je bil krompir z nekaj (večinoma divjimi) sestavinami iz narave. Seveda pa so za »okus« poskrbeli z dodatkom maščobe pretežno »svinjskega porekla«, v našem primeru s koščkom špeha, ki so ga rudarji, po tem, ko so ga doma prejeli za v rudnik, da bi si obvarovali ali očistili zobe od dima, raje vtaknili v žep in prinesli nazaj domov ter ga uporabili v polnilu. Res ali ne, ni pomembno, pomembno je bilo, da so jih otroci z bakalco, prilagojeno današnjim zapovedim zdravja, z veseljem pojedli.
