Tudi zavezanih oči bi ugotovili, za katero od slovenskih gastronomskih pokrajin gre. Vonj po dobrotah Gorenjske je v sredo, 18.4.2018 preplavil trgovski center Qlandia v Kranju, kjer je sedem skupin otrok gorenjskih osnovnih šol, ki sodelujejo v projektu Kuhnapato, pred trgovino Interspar, javnosti ponudilo nekaj izbranih tradicionalnih jedi, ki so jih med šolskim letom pripravljali v šolskih kuhinjah. Seveda za svoje sošolce in seveda so omenjene jedi prilagodili današnjim potrebam telesa, kar pomeni, da so velike količine maščob in mesa, kar je v dobi naših prednikov zagotavljalo energijo, nadomestili z večjimi količinami raznolike zelenjave, ki je v tem, dokaj pustem času, še dosegljiva. Z zgodbami o kulturnem ozadju jedi so očarali številne obiskovalce. To potrjuje tudi število glasovalnih lističev, ki jih okuševalci izpolnijo in na podlagi njih glasujejo o svoji najbolj priljubljeni jedi. Ponovno opažamo, da se otroci odlično znajdejo v priložnostnih kuhinjah trgovskih centrov, saj so jedi od prve do zadnje bile brezhibne, tudi take, ki bi morale počakati nekaj ur ali za katere so naše babice rekle, da so boljše šele naslednji dan. Tako sta ričetu, kislemu zelju s kruhovim cmokom, župi z ribano kašo ali kislemu mesu z regratom, družbo delali jedi, ki ju najdemo, če seveda malce bolj globoko pobrskamo po kulinarični dediščini, le na Gorenjskem. Čeprav gre za kulinarični posebnosti iz gastronomske strategije Gorenjske, ju tamkajšnji prebivalci (še) ne poznajo dovolj in prav zato tudi otroci (še vedno) najdejo motivacijo za raziskovanje lastne prehranske dediščine ter obveščanje javnosti o zanimivostih, ki nam jih ponuja. Gre za jurjevo kapo, ki je ime dobila na podlagi praznika in zavetnika Gorjanske župnije, sv. Jurija, oz. Jurjevanja, ko so na predvečer praznika zbirali jajca. Če je le-teh bilo dovolj, so se že zvečer uprli skušnjavi in jih nekaj spekli, da so si potešili okus in ponudili s prvim nadomestkom kruha na Gorenjskem ali za regijo značilno jedjo: ajdovimi žganci. Druga jed pa sodi med tedenski jedilnik naših prednikov, v času, ko so zaloge zelenjave v kleteh jenjale in ko vrt še ni obrodil sadov. Odraz revščine včasih in zdravje danes z imenom, ki vzbuja pozornost. Izhaja namreč iz besede »glava« ali »glavnjač«, z gorenjskim dialektom pa je skozi leta dobil končno podobo. |
