Veselje do dela, zabava pri osvajanju novih veščin, sodelovanje tudi v heterogenih skupinah, druži slovenske osnovnošolce, ki zdrava tradicionalna kosila v okviru projekta Kuhnapato, pod okriljem Nacionalnega programa Dober tek Slovenija s sofinanciranjem Ministrstva za zdravje in glavnim pokroviteljem Spar Slovenija, kuhajo z ljubeznijo. Spoštovanje med generacijami, naklonjenost kuharskega osebja in prijeten mir vlada v šolskih kuhinjah, čeprav jim včasih ponagaja kak aparat ali se mudi. Vse to rojeva zgodbe, ki jih ponuja kulturna prehranska dediščina posameznih regij, kar otroci z visoko stopnjo entuziazma še vedno vračajo med nas in pripovedujejo..
»Naše none so povedale, da so Barčanom radi rekli karavade, kar je pomenilo, da jedo hrano za pujse in so tekli za teboj vse do Zavrhka ali pa so raje ostali lačni.« No, ta dan na OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača, kjer so postregli z omenjeno zgodbo in okusnim kosilom, ni bil lačen nihče! Juho iz karavade (rumene kolerabe) s kruhovim cmokom s kraško panceto in šmorn z brkinskimi jabolki so do zadnjega pojedli tudi prvošolčki in tako počastili delo kuharic ali skupine Punčke Maje.
Bili smo na šoli (in ni osamljen primer), kjer učni program vključuje vse možne izbirne in redne predmete, povezane s hrano, za čim širše starostno obdobje, saj se vsako leto prijavlja več učencev in kjer tudi kruh in mleko ter seveda ptujski luk in bučno olje, pa ostalo zelenjavo in lokalne sestavine za vsakodnevne šolske obroke nabavijo pri okoliških kmetih ali manjših pridelovalnih obratih. Na OŠ Gorišnica, kjer se k projektu Kuhnapato vsakoletno prijavlja »preveč« otrok in so nekateri že v »čakalni vrsti« za naslednjo epizodo, kjer sodeluje celoten učiteljski zbor, ki smiselno povezuje snovi raznolikih predmetov, skupina mladih kuharjev poprime za celoten postopek, tudi v kuhinji. Po tem se preselijo na svoje kmetije ali gostilne, kjer poprimejo za delo na njivi ali v hlevu. Da so stvar vzeli resno, je kazala pripravljena okrožnica, narisan jedilnik na velik plakat, kasneje so pomagali pri pomivanju posode, a največje plačilo in še vedno solzne oči, je povzročil aplavz sošolcev in čestitke ob okusnem kosilu.
Otroci OŠ Notranjski odred Cerknica ob pripovedovanju, da so njihove babice dostikrat jedle le »pocukran« fižol, pripravljajo joto in pecivo z domačo marmelado po receptu ene izmed babic.
In zgodba o bučni repi, ki je skozi osemletno raziskovanje prehranske dediščine še nismo slišali. Pripravili so jo na OŠ Frana Metelka Škocjan, kjer skupine otrok pod vodstvom mentorjev znajo najti še vedno skrito kulinarično zapuščino, ki navdušuje. Prav v tem je čar našega skupnega dela, saj je medgeneracijska komunikacija plod razvoja tudi današnjih kulinaričnih trendov.
Izjemno spretnost, organiziranost, disciplino in seveda veselje do dela so pokazala dekleta na 1. OŠ Celje, kjer so jim v bistvu asistirali kuharji, oz. so vzajemno prišli do okusnega kosila skozi učenje celotnega postopka, tudi če je bilo treba prijeti za zelje in surovo meso.
In spet zgodba o »pokrpani pogači«, s katero so nas na OŠ Središče ob Dravi za nekaj časa pustili odprtih ust. In kmalu hiteli razlagati, da gre v bistvu za prleško gibanico, eno izmed glavnih predstavnic tamkajšnje tradicionalne gastronomije. Ob tem pa so otroci ponovno dokazali, da zmorejo, da se lahko kosajo z priznanimi kuharji in da jim pri osvajanju ročnih veščin nič ne stoji na poti. Testo, debeline papirusa so kar osemkrat prepognili, kar seveda veleva »zakonodaja« priprave gibanice. Da bi mera bila popolna, so z namenom prigrizka ob fižolovi juhi spekle še »cvirkovce« ali ocvirkove pogače.
Besedo »avtohtono« uporabimo previdno in redko, saj je raziskovanje kulinarične dediščine dokazalo, da so jedilniki skozi zgodovino ubirali svojo pot na podlagi migracij ali drugih spreminjanj meja. Vendar pa se Brici radi pohvalijo z avtohtono sorto hruške, ki ji rečejo pituralka. Še včeraj bi se vprašali: »Kaj je to?«, danes pa jo najdemo na krožnikih priznanih gostincev briške in goriške regije ter seveda naših otrok OŠ Dobrovo. Osvojili so tudi postopek priprave in kosilo oplemenitili s tagičevo kuhnjo ter nas po osmih letih dela, znova presenetili, da tudi tamkajšnja dediščina ni izčrpana.
Kuhajo, režejo, se posvetujejo s kuharicami in spet mesijo, pa vmes »skočijo« na test matematike ali kemije in se nasmejani vrnejo h kuhalnici. Tudi na OŠ Staneta Žagarja Lipnica Kropa, kot na marsikateri šoli, učenci v raznolikih skupinah ustvarjajo, povezujejo znanje, se izobražujejo tudi z neformalnimi pristopi, ki jih v kombinaciji s formalnimi, spodbujajo k boljšim učnim uspehom.
Zato ni čudno, da se na nekaterih, kot na OŠ Drska Novo mesto »pritožujejo« otroci 4. in 5. razredov, saj si tudi oni želijo prehranske izobrazbe. Na šoli, ki je v vseh letih delovanja projekta, sodelovanje ponudila največ otrokom, so se prilagodile učiteljice, saj so zaznale dobrobit. Tako so ustvarile krožke ali popoldanske aktivnosti, povezane s prehrano tudi za tiste otroke, ki jih nekateri radi označijo za »še neprimerne ali premlade za v kuhinjo«.
|
