Ljubezen do hrane že od malih nog in predanost lokalnim sestavinam…

Težko je najti primerne presežnike, ki bi opisali ponos mladih in še malce mlajših ustvarjalcev do okolice, zgodovine prehranjevanja in njenega kulturnega ozadja, ki so nam ga prikazali osnovnošolci OŠ Simona Gregorčiča Kobarid, OŠ Deskle, OŠ Dobrovo in dvojezične šole Špeter iz Italije. V torek, 22.3.2016 je v Hotelu Hvala, restavraciji Topli val v Kobaridu bilo nadvse zanimivo in okusno. V hiši kulinaričnih ustvarjalcev, ki bo pravkar zabeležila 40 jubilej in kjer se kljub čvrstemu objemu strmih pobočij gora, ne dajo..ter svojo, predvsem ribjo zgodbo, do potankosti dovršeno, ponujajo številnim obiskovalcem, se je odvijalo 10. tekmovanje Kuhna Pa To.

Suhosadjevci, Mavrični jajčarji, Čvrsti mokarji, Bržote, Briške c'dele, Kobariške klobase in Sirk..prav vse je bilo nekaj posebnega, a sovpadajočega, tudi imena skupin. »Krodegine, šankanele, markandele…in šalam!« so bile tiste dobrote ali popestritev nedeljskih, prazničnih obrokov, ki so pomenile bolj izjemo, kot pravilo, so hiteli pripovedovati mladi Brici, ko so ponudili soljen svinjski hrbet s prilogo tenstanega krompirja in pečenih jabolk. Popolno! Oplemeniteno s pozdravom za ženske (frtalja z mlečno kavo) in moške (šalam z domačim koruznim kruhom).. (posebej), kar je zvabilo nasmeh na resne obraze komisije in dodatno zanimanje za celotno briško pojedino, ko se je meso kar topilo v ustih. Morda najgloblje v zgodovino so segli otroci iz Deskel s pripravo hlebnice. Izjemno jed, ki je bila velika zahvala koscem, če so z odliko opravili svoje delo, so opustili že po prvi vojni. Tako daleč nazaj so brskali otroci. V prispodobi bi lahko govorili o »eksotiki«, ko so jedi postregli kobariški šolarji. Kot da bi iz zasneženih vršacev tik nad mestom padlo v krožnik. Na sporedu je bila skutnca ali skutna juha, ki je včasih dajala energijo in odvračala bolezni. Slana in sladka skuta, govorimo seveda o tisti planšarski s kmetij nad Drežnico, ki že sama po sebi vzbuja občudovanje, je bila rdeča nit sodobne različice ali skutne klobase z belim močenjem in krompirjev, napolnjenih s skuto in čemažem. Tudi štokali so: Deskle z bržotami, Kobarid z regratom. Poštoklja ali štokalo tudi z rahlim polentnim močnikom in regratovim namazom. Paša za oči in vse ostale čute! »Štruklje so pripravljali za božični večer, pred Novim letom ali na Svete tri kralje. Takrat je veljalo: zmaga tisti, ki jih bo pojedel več!« Seveda je večerja odpadla. Sicer pa so v skrbno izdelano obliko, ki mora biti prav taka, kot smo jo videli tokrat, natlačili nadev ali kot mu rečejo gubančanje ali pistun, kar je ponudila shramba ali narava. Take in malce drugačne simpatične pripovedi v dialektu z naglasom, smo slišali od otrok dvojezične šole iz Špetra. Samo v tretji razred hodijo in ni jih bilo strah velikih nožev, številnih gledalcev, težkih loncev in stroge komisije. Jajca in funghetto so ponudili v barvah in okusih, ki so kljub raznolikosti sovpadali z lokalno pripadnostjo skupine. V krajih, kjer je bila, je še vedno in nič ne kaže drugače, polenta uzakonjena, pripravljena na toliko načinov, kot je zamisli gospodinj, pardon, skupin otrok projekta Kuhna Pa to, smo se seznanili z do sedaj nepoznano različico. Polento podrobljeno so kuhali tistim, ki so odhajali na travnike, gozdove ali pasti živino v hribe, v družbi odličnih mlečnih izdelkov ali domačih mesnin. Tudi na župo požgano, fancelj in šnite niso pozabili. Toliko odličnih jedi, toliko malih ustvarjalnih prstkov, toliko izjemnih zamisli, da bi se moralo dogajati vsaj cel mesec. Strnjeno rečeno: izjemno v vseh pogledih! Prav vsi si zaslužijo izjemen poklon, kot so ga sami pokazali do lastne okolice in spoštovanja do narave.

Komisijo so sestavljali:
Vladimir Hvala, gostitelj in dolgoletni ustvarjalec lokalnih dobrot, hotel Hvala, restavracija Topli val
Blaž Zidarič, skrbnik ribogojnice Soča, ali domovanja soških postrvi, ene izmed lokalnih dobrot, zaradi katere kraje obiščejo številni gurmani
Bojan Rustja, kulinarični strokovnjak in poznavalec vseh lokalnih podrobnosti ter zakonitosti jedi

Niso imeli lahke naloge. Izbrali so:
Skupino Briške c'dele, OŠ Dobrovo, ki so pripravili soljen svinjski hrbet s tenstanim krompirjem in pečenimi jabolki nekoč in danes ter pozdrav za moške in ženske ali frtaljo z belo kavo in šalam z domačim kruhom
Skupino Kobariške klobase, OŠ Simona Gregorčiča Kobarid, ki so pripravili poštokljo z regratom nekoč in danes ter krompir s skuto in čemažem
Gostje v finalu bodo mladi kuharski mojsrti ali skupina Suhosadjecvi iz dvojezične šole Špeter, ki so pripravili štruklje nekoč in danes ter šnite v rumu z akacijevim medom in orehi

Iskrene čestitke za pogum in prikazane rezultate vsem!

Razumeli so poslanstvo projekta in pokazali dostojanstvo do lastne prehranske dediščine!

Za naslednje tekmovanje, že 11. po vrsti, v raziskovanju po kulturi prehranske dediščine Slovencev znotraj in zunaj meja, ki se je odvilo v Kobaridu, Hotelu Hvala Restavraciji Topli val, 23.3.2016, bi lahko rekli, da je po vseh zapovedanih parametrih, ki se tičejo samih tekmovalnih kategorij v kombinaciji s poslanstvom projekta v celoti, preglasilo vsa dosedanja. Na eni strani Šturke, ki pač pridejo zmagat, v družbi z Dornberkom, ki jim zelo kvalitetno sledijo. Izziv na drugi strani: skupine dvojezične šole iz Špetra, Čedada in okolice, novinci v naših vrstah, so odprli prav posebno poglavje prehranske zgodovine vseh kotičkov Benečije, pogumno v slovenskem jeziku opisali kulturno ozadje jedi in kako z veseljem jih uživajo še danes.

»Pri nas so se zelo radi obiskovali in tako se je zgodilo pogosto, da so se na vratih pojavili nenapovedani gostje«, so hiteli pripovedovati otroci iz Benečije. »Gostom je treba pač nekaj ponuditi in tako so gospodinje imele nekaj hitrih jedi na zalogi, ki so z njimi lahko očarale prišleke« V Gorenjih Barcah je domala vsaka hiša imela kokošnjak in jajca, za razliko od drugod, tam niso bila le praznična poslastica. Predvsem v spomladanskem času se je na mizi znašla cvarčja, neke vrste frtalja ali pa so ponudili ogugano, ki slovi kot najbolj priljubljena otroška jed. Obilno ali debelo, saj s hrano tam ni bilo vredno skopariti. V shrambah lovcev, ki so živeli v višjih predelih pokrajine, se je vedno našel kak šalam. Na opečeni polenti ali domačem kruhu je bil pogost prigrizek, popečen na čebuli in zalit s kisom pa okusna ali tipična dobrodošlica, seveda ob kozarcu vina. Velikokrat že ime in način priprave jedi govorita o socialnem, gospodarskem položaju in iznajdljivosti gospodinj z veliko mero ljubezni do odličnih okusov. Tako najdemo žličnjake, popražene v oljčnem olju s šalamom ali drugimi mesninami, tudi posipane z ricoto, če mesa slučajno ni bilo pri hiši. V času, ko narava ponudi šparglje, divja zelišča, regrat in idrik (mladi radič), so jedi v večini oplemenitene s slednjim. Ena izmed takih je štokalo ali poštoklja, kot ji rečejo na tej strani meje, kjer se zelišča ali kaj drugega zelenega znajde med krompirjem z zabelo. Pozimi, ko so se delavci vračali iz gozdov, prepihani od burje, jim je bilo treba ponuditi krepko toplo jed. Ena takih je bila župa kašova, tudi ričet ji rečemo pri nas. Po poletnih travniških opravilih pa se je prilegla hladna. Veliko pozornost je pri komisiji in številnih obiskovalcih vzbudil skutin moč ali neke vrste skutnca, ki so jo otroci oplemenitili z domačo klobaso ob razlagi, kako so none kuhale mleko in dodajale kis, da bi dobile sirni pripravek za to okusno jed. Benečija je poseben, zaključen teritorij, ki s svojimi jedmi ponosno vzbuja pozornost, privablja obiskovalce še danes, kaže svojo identiteto na kulturnem in etničnem področju.
Nekaj zračnih kilometrov stran, v Vipavski dolini, v veliko primerih beležimo nekakšno posledico življenja v Italiji. Čezmejni delavci so domov prinašali ostanke kruha in po vzoru iznajdljivosti pripravili hrobatico ali namočen kruh zabeljen s slanino. Tokrat so ga ponudili s »štalnikom« ali radičem, ki so ga hranili v štali ter oplemenitili z govejim jezikom, ki so ga tokrat iztrgali župniku. Le-ta je bil namreč predvsem pred prazniki deležen obdarovanja v obliki najboljših mesnin. Bližina Italije posredno, je dala še eno zanimivo jed, ki so jo pripravili kuharji iz Dornberka. Tako, kot bakala ali štokviž, kot mu rečejo v tistih krajih, se je preko trgovskih poti iz severnega morja prikradla aringa ali renga po domače. Riba, ki je na krožnikih obtičala kot plačilo za prenočišča trgovcev iz Trsta proti Dunaju..in se prilagodila lokalnim receptom in postopkom priprave. Bleki iz Ajdovščine ali testenine, ki so se kot prve uveljavile na našem področju, so obogateni z divjimi šparglji in domačo klobaso zaključili izjemno kulinarično popotovanje po severni Primorski te in one strani meje.

Komisijo so sestavljali:
Vladimir Hvala, gostitelj in dolgoletni ustvarjalec lokalnih dobrot, hotel Hvala, restavracija Topli val
Blaž Zidarič, skrbnik ribogojnice Soča, ali domovanja soških postrvi, ene izmed lokalnih dobrot, zaradi katere kraje obiščejo številni gurmani
Bojan Rustja, kulinarični strokovnjak in poznavalec vseh lokalnih podrobnosti ter zakonitosti jedi
Dolgo so tuhtali, prerešetali vsako podrobnost skrbnih zapiskov, da so se s težavo odločili in izbrali kar 4!

Šturske gurmanke, OŠ Šturje Ajdovščina, ki so pripravile pečene bleke nekoč in danes ter polentne prigrizke s pršutom
Pr'jat'lce, OŠ Dornberk, ki so pripravile hrobatico nekoč in danes z radičem ter močnik iz mlina
Aringa tim, OŠ Dornberk, ki so pripravili rengo na šugo s polento nekoč in danes ter skodelice s fižolom in šjelnom za pozdrav
Strupene babe, dvojezična šola Špeter, ki so pripravili skutin moč nekoč in danes s šalamom na polenti

Izjemno! Iskrene čestitke vsem kuharjem in njihovim mentorjem ter virom, ki so pripevali recepte za opravljeno delo!