V športnem žargonu, saj ne-nazadnje gre za tekmovanje, so »svoja srca pustili na krožnikih«. V prvih bojnih črtah osnovnošolci 10 skupin iz Maribora, Podlehnika, Juršincev, Ljubnega ob Savinji, Sv. Jurija pri Rogašovcih, Miklavža pri Ormožu, Murske Sobote, Velike Polane, Središča ob Dravi in Dobrovnika, takoj za njimi pa mentorji, ki so jih znali motivirati, povezati in pripraviti za raziskovanje lastne kulinarične dediščine ter prikazati jo kot splet okusa, videza in pripovedi. Na hribčku na Mariborom, kjer že desetletja domuje tradicionalna slovenska kuhinja, v Gostilni Anderlič, ki tradicijo prenaša iz roda v rod, kar si prizadevamo tudi z našim projektom, so otroci 17.4.2014, dobili vzgled, navdih in ustvarili jedi, ki si jih bomo očividci in degustatorji zapomnili večno. Mize so se šibile pod lokalno obarvanimi jedmi, sestavljenimi iz hrane sosednjega kmeta, moke vaškega mlina, domačega sira ali klobase, zelišči, nabranimi zjutraj, skoraj še toplim kruhom, ki so ga pekli v šoli, pred tekmovanjem. V eni roki stisnjena kuhalnica (ali pa kar v obeh, če je bilo treba zmešati dodole ali grisov šmorn), v drugi nož in bister pogled na krožnik, kjer je vsaka stvar morala biti na svojem mestu.
Njihovo početje pa vendar presega okvirje nastopa na tekmovanju. Gre za veliko več, za ambasadorstvo najprej na vsaki posamezni osnovni šoli, kjer sošolci in ostali udeleženci jedi testirajo, učijo se priprave v skupinah in na podlagi tega izberejo tiste 4, ki bodo uspešni zastopniki šole; še več, gre za male predstavnike kulture lastnega kraja – včasih samo po sebi umeven način življenja ali nuja, danes pa svetovno najbolj razvijajoča se kategorija: turizem! Eden izmed pomembnejših vzrokov za obisk dežele ali posameznega kraja, ki skrbi za razpoznavnost prebivalstva in vseh sovpadajočih ved, kot so geografska lega, zgodovina kulinarike, rodovitnost zemlje, kulture pridelovanja in način življenja.. je HRANA! Ko se nekdo vrne s potovanja, je naše vprašanje najprej: »kaj si jedel?« In obratno: širiti značilnosti slovenske kuhinje preko meja, jo postaviti ob bok ostalim svetovnim, ker si to zasluži!
…In še več, gledano s stališča organizatorja, morda največ.
Navajam pogled iz zornega kota, ki je nam skrit, besede mentorice po včerajšnjem tekmovanju: »Pozdravljeni,
vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Naša skupina je se je danes poslovila od nadaljnjega tekmovanja. Vendar nikakor nismo poraženci. Že sama obljuba za sodelovanje na letošnjem tekmovanju, dana pred enim letom je oblikovala skupino mladih, ki so postali zelo povezani, najboljši prijatelji. Skozi priprave so si stali ob strani, se vzpodbujali in predvsem neizmerno uživali v vsakem posrečenem in tudi ponesrečenem poskusu priprave. Učenje je vedno dvosmeren proces in učili smo se skupaj. Skupaj smo presegali pričakovanja. Pokazali so mi svojo drugo stran. Ob vsem tem so se naučili popolne samostojnosti, iznajdljivosti v nepopolnih situacijah, dela v skupini,... Spoznali so del preteklosti svojega kraja. Priskrbeli številne sestavine, ki so jih uporabili pri kuhi. Seveda gre za to zahvala tudi njihovim staršem. Saj vem, da vse to že veste in se s tem dnevno srečujete. Zakaj vam torej pišem? Ker sem danes doživela veliko izjemnih trenutkov. In enega med njimi želim podeliti z vami. Otroci so bili na koncu razočarani, ker so izpadli, tega ni bilo moč skriti. Vendar vedno nekdo izpade, to vedo. Sedli smo se v naš kombi, se peljali v mesto, na prej obljubljeni sladoled in nenadoma so mi čisto resno rekli, da se želijo tekmovanja udeležiti tudi prihodnje leto, kljub temu, da so letos devetošolci in nas kmalu zapuščajo. Šele čez nekaj trenutkov sem doumela njihove besede. Ne glede na vse so se imeli izjemno lepo, želijo si takih 'tekmovanj', mogoče jih celo potrebujejo... Torej projekt je v njihovih očeh nekaj posebnega, nekaj zaradi česar bi se bili pripravljeni vrniti nazaj v šolo, ki jo kmalu zapuščajo... Neprecenljiv trenutek sreče...
Ves vložen trud je torej vreden. Za take trenutke se je vredno truditi. Tudi, če odrasli ne razumejo in gledajo le skozi neprozoren denar. Sprejmite torej to pisanje kot iskreno pohvalo učencev in mene. Zahvaljujemo se vam za vso vloženo delo, ves trud, ki ste ga vložili v izpeljavo projekta, za vse prevožene kilometre in neprespane noči. In upamo, da bo projekt razveseljeval tudi vse ostale udeležence še mnogo let.
Pri nadaljnjih izpeljavah polfinala in finala vam želim vse dobro.«
Do naslednjega leta, Mojca Pajek (OŠ Podlehnik) Tako, kot je bil razgiban dogodek, raznolike jedi, je bila pisana tudi strokovna komisija, ki so jo sestavljali: gostitelj, g. Jože Anderlič, odličen kuhar in zagovornih slovenske hrane, g. Lovro Visočnik, strokovni učitelj na srednji gostinski šoli in prej izjemen kuhar v včasih priznani gostilni Pec, ga. Štefi Videčnik z Ministrstva za kmetijstvo, ki podpira naš projekt, g. Boštjan Protner, eden večjih in pomembnejših štajerskih vinarjev in g. Darinko Kores Jacks, kulinarični kritik časnika Večer. Potrebna je bila popolna pozornost pri vseh podrobnostih, a kljub temu je bilo treba izbrati. V finalu bomo priča skupinam: •L,benski flosarji, OŠ Ljubno ob Savinji z japkofžu, ajdnekom in domačo dobrodošlico
•Jurjevske štorklje, OŠ Sv. Jurij pri Rogašovcih z mlečno repo s koruzno zljevanko, dodolami in štorkljinimi gnezdeci
•Srjanske tikve, OŠ Središče ob Dravi z bučnim golažem, skutnimi cmoki z bučnim nadevom in bučkoti
Kot v ostalih finalih, imamo četrto skupino v čakalni vrsti, katerih nastop bo znan naslednji teden.
Izjemne čestitke vsem nastopajočim in njihovim mentorjem! |
