Aktivnost

 

Reportaže

Reportaže

Knjige

Knjige

Ha, vrtnarim

Ha, vrtnarim

Male recepture za velike mojstre

Male recepture za velike mojstre

Nasveti vse sorte

Nasveti vse sorte

Žur

Žur

Slovenija kuha!

1. jun

Slovenija kuha!! Kuha se kot za stavo, bi rekli, z navdušenjem, kot da je prvič, a utečeno, kot da se kuha že 10 letJ. Z velikim veseljem ugotavljamo, da je čas drugačen, za našimi »štedilniki« boljši, lepši, vsaj kar se tiče otrok, komunikacije med njimi (in učitelji) ter ostalega sodelovanja, ročnih spretnosti, zbranosti, nasmehov.. pa izbora  jedi naše tradicije, kjer s še večjim veseljem ugotavljamo, da naše raziskovanje »pozabljenih receptov babic« lahko še traja in traja in nas preseneča, nam da misliti in nas motivira za delo v naprej.

Vsaka akcija je zgodba zase, je dogodek, ki se ga ne sme zamuditi, saj že ves čas poudarjamo, da ob številkah in ostalih merljivih rezultatih, štejejo tisti »pod črto« morda – v trenutni situaciji – še bolj. Pripovedi otrok in njihovega obnašanja žal ne prenese noben papir, doživetega sodelovanja med učitelji, celo ravnatelji in kuharji, tudi ne, da o »rezultatih na krožnikih« sploh ne izgubljamo besed!

No in če kljub vsemu začnemo s številčnostjo, naj omenimo, da se nam ob 35% več prijavljenih OŠ, kot leto prej, kar vmes pridružujejo nove osnovne šole, pa srednje, ki so se prijavile lani (in se jim sodelovanje zdi samoumevno), pa da dobivamo poročila z enot CŠOD (presenetili so nas na enoti Lipa), za katere sploh še ne vemo, da so odprle svoja vrata.

Če damo šalo na stran, je vse resJ in zgodbe govorijo tudi o številčnosti otrok na posamezni OŠ, kot npr. Na Frana Metelka v Škocjanu, kjer imajo »kuharski mesec«, da lahko angažirajo vse sodelovanja željne. In če nadaljujemo zgodbo, so nam ob podgruski pristavljenki postregli z vinjevrško pogačo. Marsikdo od nas bi se ob tem vprašal: kaj je to? Gre za najtesnejšo sorodnico belokranjske pogače z vsemi »zakonitostmi« priprave, oblike in uživanja!, le da (z opravičilom) gre za bolj zdravo različico ene izmed prvih certificiranih ali zaščitenih jedi pri nas.

Naprej nas je presenetil in razveselil vstop v »prave« šolske kuhinje, saj smo, zaradi ločenosti otrok po skupinah, v ospredje, kot delovni prostor postavili gospodinjske učilnice. »Vrniti otroke v ustaljeni ritem« je bil moto nekaj OŠ po Sloveniji, kjer so skupinice mladostnikov z veseljem pomagale pri pripravi pravega šolskega kosila.

 

Naslednja zgodba prihaja iz Gornje Radgone in istoimenske šole, kjer je sprva izgledalo, da s kosilom ne bo nič. Učiteljica na eni strani in otroci na drugi (bolj v psihološkem smislu). Kaj kmalu se je rezalo, mesilo, oblikovalo »prleško kosilo«, skoraj brez besed, uigrano, organizirano, z veseljem in občutkom do dela, kar dokazuje, da je kuhanje nekakšna terapija za ponovno vzpostavitev odnosov. Zase pravijo, da so na nekakšni kulinarični med-meji med Prekmurjem, Prlekijo, Slovenskimi goricami, Podravjem .. Zato so izbrali od tukaj in tam: ob prleških murkah so postregli oljov pocük, jedjo Slovenskih goric (vsaj po našem gastronomskem zemljevidu), s katerim so ponovno opozorili na sličnost receptov po tudi oddaljenih slovenskih pokrajinah, potovanju kulinarične kulture v preteklosti in adaptaciji le-te na ozko geografsko področje. Zvitek, namazan z bučnim oljem je »brat« (ponovno) zaščitene proste povitice, revnejše različice belokranjske povitice, najdene prav tako v omenjeni regiji.

 

 

In priča slednji smo bili v Črnomlju, na OŠ Milke Šobar Nataše, kjer nas je zgodba »celotnega šolskega orkestra« spodbudila k pisanju. Še preden smo vstopili v gospodinjsko učilnico, smo naleteli na ravnatelja, ki je kar nekaj časa izražal navdušenje nad prijemi in poslanstvom našega projekta in nam razkazal šolske vrtove (ja, več njih! : zeliščnega, zelenjavnega, sadovnjak, čebelnjak in kot se za kraje ob Kolpi spodobi, vinograd!). Poudaril je, da je nujno treba oceniti sposobnosti vsakega posameznega otroka, ga spodbujati na področju, kjer kaže napredek (tudi v kuhinji, saj večina otrok prihaja s kmetij, gostilen, od manjših pridelovalcev hrane), ga usmerjati, tudi v izbiro poklica, ki mu leži in krepiti ročne spretnosti, kompetence tudi izven rednega učnega programa. Vse to je bilo očitno v razredu ob izjemnem sodelovanju med mladimi kuharji in učiteljico, kar je obrodilo prav take rezultate.

 

 

Na drugem koncu naše dežele smo bili navdušeni že nad dejstvom, da gre za Koroško, v našem projektu redno »podhranjeno« regijo in kasneje nad pogledom ob kuharske mize, ko smo komaj videli glave, ki so kukale iznad njih. Ne glede na to, da so v akcijo bili vključeni tretješolci, je izpadla profesionalno v vseh pogledih. Postopek je namreč zraven mentorice vodila gospodinja iz Libelič, soavtorica knjige o libeliški kuhinji, predajala pomembne (in sploh ne enostavne) podrobnosti priprave rpičeve župe in kvočevih nudlov ter s tem dolgoročno motivacijo o spoštovanju ter pripravi domačih jedi – tudi doma.

 

 

Odnosi so bili v ospredju ponovno v Ivanjkovcih, ko so tradicionalno »devetarji« pripravili sprejem za osmošolce, ..z igrami, plesom, kjer na plesišču pred šolo ni manjkala niti ravnateljica! Tokrat je vsakoletno dogajanje obogatilo zdravo tradicionalno kosilo: tromovica in žemeljšak z jabolki, ki so ga takoj po zahvali za dobro hrano v obliki molitve, z veseljem pojedli vsi skupaj na šolski terasi.

 

Zeliščni, oz. naravoslovni dan, ..oz. kuharski dan seveda, so uprizorili v in pred OŠ Alojza Gradnika Dobrovo. Ker so »devetarji« zadolženi za šolski zeliščni vrt in ker je tokratni naravoslovni dan bil namenjen širjenju znanja o zeliščih, so sedmošolke velikodušno nagradile vrtnarje in jim na najokusnejši način pokazale, zakaj se splača imeti zelišča pri roki in kaj se (že) lahko naredi iz poganjkov! Tokrat se je na mizah šolskega dvorišča znašel štrudelj z divjimi šparglji, frtalja (z vsem, kar so našli na vrtu, okoli hiš in doma) ter pita s poganjki sivke.

 

Nekateri pa vsako leto skrbijo za dvig standardov našega projekta, višanje zahtevnosti dela, tudi norm organizacije postopkov, povzetih po starodavnih pripravah jedi in s poznavanjem kemijskih ter fizikalnih reakcij pretvarjanje v današnji čas, le z naravnimi sestavinami in domišljijo,  pogumnega sestavljanja in mešanja sezonskih okusov, tudi z avtohtonimi ali že zanemarjenimi vrstami hrane, nabranimi okoli šole, vzgojenimi (po novem) tudi doma,  spreminjanje mnenja, da se bolje ne da… kot, da bi želeli tekmovati s slavnim kuharjem z gradu Zemono v neposredni bližini, na OŠ Šturje v Ajdovščini postavljajo slovensko kuhinjo na prav poseben nivo.

 

Naše kuharske zgodbe se seveda nadaljujejo in s ponosom bomo poročali o novih.