Kuhajmo joto, njene sestre in sestrične...

Eno izmed znanih zgodovinskih dejstev govori, da so jedi iz kislega zelja in repe boljše, če se kuhajo v velikih loncih. Na žalost pa je v lanskem šolskem letu večina javnih kuhinj (z velikimi lonci) bila zaprta. Posledično se je v shrambah kmetov nakopičilo omenjenih sestavin. Torej, da nič ne bi šlo v nič, za kar se borimo že vsa leta delovanja projekta, je nastala pobuda o »joti«, njenih »sestrah in sestričnah«. Pobuda šolam, vrtcem, ostalim javnim ustanovam, pobuda vsem vam in nam doma ali kjer koli že pač.

V projektu Kuhnapato se posvečamo motivacijskim postopkom: kako zdrave, tudi zeljnate ali repne jedi spraviti v otroška usta in to z veseljem ter ponosom, ko otrok pride po »še«. Ob enem sledimo poslanstvu, ki zapoveduje pripravo čim ožje regijsko ali krajevno značilnih jedi, postreženih z zgodbami kulturnega ozadja ali: zakaj so pripravili določeno jed prav tako – prav tam in zakaj so jo poimenovali prav tako.

Verjetno ga ni Slovenca, ki ne bi vedel, kaj je to »jota«, si jo večinoma razlagal po svoje (in ob tem znal našteti še do 5 slovenskih tradicionalnih jedi, za katere pravimo, da so »ponarodele«). A slovenski osnovnošolci, ki že 11 let sodelujejo v projektu raziskovanja lastne prehranske dediščine, vedo, da je treba slediti zapovedim kraja, vasi ali pa kar gospodinje. Po prisluhu gospodinj iz krajev vzdolž meje z Italijo, ki svoje znanje in neprecenljive informacije prenašajo otrokom, je jota pripotovala prav iz sosednje Furlanije Julijske krajine. Vendar se je ustalila pri nas, torej na Primorskem, zgornjem, srednjem, spodnjem, zašla na Kras in v Istro. Že omenjeno področje bi bilo dovolj, da bi ustvarili »roman« ali celo kuharsko knjigo.

Malce več krompirja ali malo manj fižola, kos domače klobase ali kost pršuta, tudi z začimbami (le v manjši meri) so si dali duška. Na vprašanje: zakaj nekje zelje, zakaj nekje repa in zakaj nekje kar oboje!, nimamo verodostojnega odgovora.

Ob potovanju po Sloveniji, predvsem v višje predele Gorenjske, ponovno treščimo ob »joto«. Drugačno, tudi po videzu!

Bolj se bližamo skrajnemu vzhodu Slovenije, bolj iz raznolikih »mešanc«, kot poimenujejo jedi iz repe in zelja v nekaterih krajih, na plano prihajajo znanilci slovenske kulinarične dediščine, ki so in še vedno vabijo ljudi iz vseh koncev sveta na užitke ob krožnikih. SV del Slovenije je po zelju in repi enakovreden zahodu ali ga celo prekaša. V raznolikosti in številčnosti jedi iz omenjenih sestavin, zagotovo.

Nekoč »zatočišče« delov mesa, ki jih ob kolinah niso mogli »uskladiščiti«, danes tradicija, ki se jo ohranja na vseh nivojih kulinaričnih zapovedi, tudi takih z »zvezdico«. Segedin je prav tako, kot jota zašel v različne dele Slovenije, a ima svoj dom, kot ga imajo zeljni retaši, bujta repa, mlečna repa, repjača...in še marsikaj, narejeno iz nefermentirane repe ali le »sladkega« zelja.

Skozi leta vihtenja kuhalnic v šolskih kuhinjah imamo neprecenljivo zalogo omenjenih jedi, ki so vam lahko v pomoč. Zato naj še enkrat pozovemo k skupni akciji priprave kislega zelja in / ali repe vsaj v novembru in vsaj enkrat na teden. Predlogov, tudi za nadgradnjo, je dovolj. Dober tek Slovenija!