Recepti dediščine v že 11. knjigi!

Bilo je šolsko leto, ki si ga bomo zapomnili!

Leto presežkov v številčnosti ustanov (osnovnih šol in enot CŠOD), v številu sodelujočih otrok, leto jote, njenih sester in regijsko značilnih sestričen z okusnimi prilogami ali tradicionalnimi zdravimi poobedki, ki so jih v dvanajstem letu delovanja projekta Kuhnapato, zasnovali osnovnošolci širom Slovenije. Ustvarjali so s pomočjo učiteljev, njihovih mentorjev ter pripravili v sodelovanju s šolskimi kuharji, se umestili med proces deljenja hrane, neznansko uživali in vsi skupaj prav vse z užitkom pojedli.

Kot je razbrati, se je pobuda, predvsem v jesensko – zimskem obdobju glasila: »skuhajmo joto«, oz. jed iz kislega zelja ali repe, značilno za svoj kraj, izvzeto iz prehranske dediščine. Izhajajoč iz preteklega leta, ko je omenjene hrane zaradi zaprtja javnih kuhinj ostalo veliko, smo tokrat z akcijo, ki ni ostala le v kuhinjah osnovnih šol, temveč se je s pomočjo medijev, raznolikih pobud, s pomočjo sponzorja Spar Slovenija in sofinancerja, kot pobudnika akcije, Ministrstva za zdravje, razširila po vsej Sloveniji, v domala vse javne ustanove. Zelje in repa sta doživela razcvet, ki ga še ni bilo!

Zavedajoč se, da za nemalo mladostnikov uživanje tradicionalnih jedi še vedno predstavlja izziv, smo se na vse razpoložljive načine potrudili, da so tudi najmlajši kislo zelje in repo pojedli z nasmehom. Tako smo se seznanjali, kako je nam vsem morda najbolj znana jota, iz kraja v kraj dobivala svoje različice, včasih le v niansah, z bolj oddaljenimi kraji od njenega doma (pri nas), za kar štejemo predvsem severno Primorsko, pa so jedi dobivale drugačne oblike, sestavine in seveda – imena. In v tem je ves čar! To trdimo že dvanajst let ustvarjanja in obujanja slovenske prehranske dediščine, ki nas vsako leto preseneča s svojimi tudi – ali še vedno, skritimi aduti iz kake odmaknjene vasi ali pričevanja katere od babic, ki do sedaj »še ni prišla na vrsto«.

Zato ploskamo vsem izvajalcem, navdušencem in jedcem, ki vsako leto naredijo velik korak k zdravemu načinu življenja in trajnostnemu razvoju, tudi lastne okolice, se želijo naučiti novih ročnih veščin, srkajo znanja o dejstvih zakaj je treba prav to jesti prav zdaj, svoje znanje in navdušenje prenašajo mlajšim in starejšim, tudi domov ter tako širijo zavest o nujnosti ohranjanja tradicionalne kuhinje posameznih regij, krajev, v obliki sezonskih jedi in sestavin iz bližnje okolice.

Ob zeljno – repnih jedeh pa so navduševale priloge, poobedki in ostale jedi, ki so ponovno poudarile raznolikost slovenske kuhinje in nujo po ohranjanju le-te ter seznanjanju najmlajših o njihovem poreklu. Zgodb je bilo toliko, kot smo lahko našteli jedi, od katerih je vsaka dodala košček ali nauk, ki že vrsto let sestavlja našo sliko še »včeraj« domala pozabljene kulinarične dediščine.