Od kruha revnih do modnih muh!

Ponovno odkritje kostanja, kot surovine, podlage ali glavne sestavine kulinaričnih inovacij, prinaša na našo mizo nove idejno – okusne sestavljanke sladkega, slanega ali nevtralnega okusa.
 

Ob enem zgodovina uporabe kostanja govori o visoki hranljivosti. Njegove vrednosti so v popolnem soskladju s sodobno prehrano in njenimi zakonitostmi.

Ime prihaja iz Turčije, po kraju Kastanis.

Cenjen je bil že v Antiki. Prihaja iz predela med Črnim in Kaspijskim morjem. V italiansko kulinariko so ga uvedli Rimljani, predvsem pa menihi v srednjem veku. V Italiji so Kostanj poimenovali »Albero del pane«, kar pomeni: Drevo kruha. Danes se v glavnem gojijo v Turčiji, Italiji, Španiji, na Portugalskem, Grčiji, Franciji in na Balkanu.

Jedilni olupljeni kostanji so bogati z: beljakovinami, ogljikovimi hidrati, natrijem, kalijem, magnezijem, fosforjem, vitaminom A in C.

Kostanji blagodejno vplivajo na organizem in ga razkislijo. Ob enem imajo

lastnost, da črpajo iz telesa prekomerno vodo na nežen način.

Na Korziki se še danes ročno prideluje kostanjeva moka, ki služi kot glavna sestavina tradicionalnim jedem.

V Toskani – deželi visoke kulinarike, je kostanj doživel največji ponovni razcvet, ki prinaša neslutene možnosti

kuhinjskega ustvarjanja. Npr.: različne jušne mešanice, sestavina za pripravo svežih testenin, ali

pa k testeninam v omaki, polenta, marmelada, riž, nadomestek krompirja, kot dodatek zelenjavnim omakam

ali enolončnicam, kot priloga, k aziatski hrani, torte, peciva,…

Sladka polenta, ki ponovno zaseda vrhove kulinaričnih lestvic najboljših gostiln v Toskani, je stoletja veljala za kruh

revežev.

Vsakega oktobra tako gozdovi ponujajo nove možnosti ustvarjanja in kovanja nadgradnje kuharskih idej.