Aktivnost

 

Reportaže

Reportaže

Knjige

Knjige

Ha, vrtnarim

Ha, vrtnarim

Male recepture za velike mojstre

Male recepture za velike mojstre

Nasveti vse sorte

Nasveti vse sorte

Žur

Žur

Poklon in spoštovanje vsem mladim ustvarjalcem, raziskovalcem, morda bodočim kuharjem ali pridelovalcem, da so izbrali odgovorno pot in v 5. epizodi projekta KuhnaPaTo dokazali, da jim ni vseeno! Pot, ki jih pelje do dolgoročnega zdravja, ohranjanja podeželja in z njim povezanih mest, spoštovanja ali razumevanja okolice, tudi skozi kulturno zgodovino, letnih časov ali geografskih posebnosti, poznavanja vzrokov in posledic poseganja po hrani iz bližine, pot učenja vrhunskih kuharskih mojstrovin, kreacij in prefinjenosti okusov, izobraževanja in obstoja, svojega naroda! Čestitke njihovim učiteljem ali mentorjem, ki jih hočejo in zmorejo motivirati, jih usmerjati in jim prisluhniti. Zahvala vsem, ki nam omogočate ustvarjati!


Ker so se državne meje v zgodovini premikale, ljudje pa ostajali v svojih domovih ter ponosno nadaljevali ali gojili svojo prehransko dediščino, smo letos k sodelovanju povabili tudi dvojezične šole iz zamejstva. Odzvale so se šole iz Hrvaške in Italije ter tako okusno popestrile dogajanje in celoten projekt.
Z zanimivim izzivom so se soočili slovenski osnovnošolci na letošnjih tekmovanjih v obujanju prehranske kulturne dediščine, KuhnaPaTo: poleg jedi, iztrganih iz prehranske zgodovine, pripravljenih po postopkih, ki so veljali takrat, so te jedi prilagodili obliki najsodobnejših kulinaričnih zapovedi, kjer so morali uporabiti pretežno enake lokalne sestavine ter jih obdelati in postreči na sodobnejši način, ob predpostavki ohranjanja okusov in uporabe lokalnih sestavin. K temu smo kot tretjo kategorijo dodali pozdrav ali dobrodošlico, ki je že uveljavljeni kruh in sol obarvala lokalno, mu dodala tradicionalen, regijsko obarvan pridih v sodobni ali tradicionalni obliki.


Po 5 letih delovanja projekta in brskanja po vreči kulinarične dediščine, ugotavljamo, da le-ta še vedno ni prazna in da imamo »na zalogi« še mnogo zanimivosti, ki bi jih bilo vredno postaviti v ospredje, med nas ter ponuditi domačim in tujim turistom v znak spoštovanja svoje identitete. Ena izmed takih tradicionalnih zanimivosti je repjača, ki je zraven bujte repe in repnih retašev, ki sicer segajo globlje na SV Slovenije, ena bolj značilnih, lahko bi rekli tudi avtohtonih jedi SV Podravja. Izpeljanka iz številnih krapcev, ki ponosno nastopajo kot slovenski »promotorji« kulinarike na različnih turističnih in gastronomskih prireditvah, s skoraj obvezno ajdovo podlago. Flosarstvo v Savinjski dolini, ena glavnih – takrat gospodarskih dejavnosti, ki jih je pogojevala reka in okoliški gozdovi, je pustilo očiten pečat v kulturi (ali takrat potrebi) prehranjevanja. Na različne načine so lovili rečni živelj, ki je na krožnikih končal npr. kot vlnata riba, s kisom in bučnim oljem postrežena z ajdovo kašo. Še ena pozabljena sestavina ali stročnica, po imenu bob, se je znašla na mizi Bizeljancev. V časih, ko na naših tleh še niso poznali fižola, je bob zagotavljal zadostno količino beljakovin ali nadomestek mesa. Stročnico, blagega, danes prefinjenega okusa, so kuhali predvsem v juhah ali enolončnicah, posušen in pražen, pa je bil celo priročen nadomestek kave. Lahko bi mu rekli tudi zaščitni znak Bizeljskega. Govorimo o Bizeljskem ajdovem kolaču, ki kot ena izmed redkih prazničnih jedi dediščine, mladim gospodinjam Bizeljskega še vedno pomeni statusni simbol, predvsem na vsakoletnem tekmovanju v izdelavi in kasnejši razstavi te tradicionalne dobrote. Kmalu za njim bi tako lovoriko lahko podelili bizeljski mlinčevki, ki jo je, roko na srce, morda celo težje narediti, ali pa izdelava zahteva več časa in potrpljenja. Odprtih ust smo prisluhnili zanimivi pripovedi skupine Središča ob Dravi, ki so pojasnili, da so jed z imenom kislo cvrtje, stregli za zajtrk pred odhodom v vinograde ali na njive ali pa za prvo malico vmes. Kis je namreč ob osvežilnem učinku, poskrbel za dobro razpoloženje, pognal telesne procese in tako delavcem olajšal napore. »Šunknudl« ali praznična jed, predvsem za poroke ali »ohceti« po domače, je ob predstavitvi bila podprta z ročnim zapisom, ki je služil kot jedilni list za poroko leta 1866. Morda najgloblje v zgodovino so segli otroci iz Deskel s pripravo hlebnice. Izjemno jed, ki je bila velika zahvala koscem, če so z odliko opravili svoje delo, so opustili že po prvi vojni. Na sporedu v Kobaridu je bila tudi skutnca ali skutna juha, ki je včasih dajala energijo in odvračala bolezni. Slana in sladka skuta, govorimo seveda o tisti planšarski s kmetij nad Drežnico, ki že sama po sebi vzbuja občudovanje, je bila rdeča nit sodobne različice ali skutne klobase z belim močenjem. V Gorenjih Barcah v zamejstvu, je domala vsaka hiša imela kokošnjak in jajca, za razliko od drugod, tam niso bila le praznična poslastica. Predvsem v spomladanskem času se je na mizi znašla cvarčja, neke vrste frtalja ali pa so ponudili ogugano, ki slovi kot najbolj priljubljena otroška jed. Obilno ali debelo, saj s hrano tam ni bilo vredno skopariti. Velikokrat že ime in način priprave jedi govorita o socialnem, gospodarskem položaju in iznajdljivosti gospodinj z veliko mero ljubezni do odličnih okusov. Tako v Benečiji najdemo žličnjake, popražene v oljčnem olju s šalamom ali drugimi mesninami, tudi posute z ricoto, če mesa slučajno ni bilo pri hiši. V času, ko narava ponudi šparglje, divja zelišča, regrat in idrik (mladi radič), so jedi v večini oplemenitene s slednjim. Ena izmed takih je štokalo ali poštoklja, kot ji rečejo na tej strani meje, kjer se zelišča ali kaj drugega zelenega znajde med krompirjem z zabelo. Nekaj zračnih kilometrov stran, v Vipavski dolini, v veliko primerih beležimo nekakšno posledico življenja v Italiji. Čezmejni delavci so domov prinašali ostanke kruha in po vzoru iznajdljivosti pripravili hrobatico ali namočen kruh zabeljen s slanino. Tokrat so ga ponudili s »štalnikom« ali radičem, ki so ga hranili v štali ter oplemenitili z govejim jezikom, ki so ga tokrat iztrgali župniku. Bližina Italije, je dala še eno zanimivo jed, ki so jo pripravili kuharji iz Dornberka. Tako, kot bakala ali štokviž, kot mu rečejo v tistih krajih, se je preko trgovskih poti iz severnega morja prikradla aringa ali renga po domače. Riba, ki je na krožnikih obtičala kot plačilo za prenočišča potujočih trgovcev iz Trsta proti Dunaju..in se prilagodila lokalnim receptom in postopkom priprave. Seveda s še veliko več zanimivostmi postreže knjiga, ki je pred vami.


Ponovno smo bili priča posebnim zgodbam, podprtim z izjemnimi jedmi, ki so kot logična posledica spremembe življenja, v večini zamrle. A vredno jih je obuditi in se z njimi ponosno postavljati ob boku ostalim kulinaričnim velesilam.