Aktivnost

 

Reportaže

Reportaže

Knjige

Knjige

Ha, vrtnarim

Ha, vrtnarim

Male recepture za velike mojstre

Male recepture za velike mojstre

Nasveti vse sorte

Nasveti vse sorte

Žur

Žur

Z namenom, da skrite jedi naših prednikov širom dežele ne bi ostale le morebiten mit o nekdanji slovenski kuhinji in s kreatorji odšle v pozabo, so se slovenski osnovnošolci vnovič podali na pot raziskovanja lastne kulinarične dediščine in na Tekmovanju v kuharskih veščinah avtohtonih lokalnih ali regionalnih posebnosti uprizorili izlet v zgodovino slovenske kmečke, delavske ali meščanske kuhinje, kot ga še nismo doživeli.


Doumeli in prikazali so vzroke: zakaj ne uživamo le preprostih monotonih ali surovih sestavin, zakaj je čar kuharskega procesa ustvarjati s sestavinami iz lastne okolice in po regionalno tipičnih navodilih svojih prednikov. V veliki večini gre namreč za splet sestavin, ki so predvsem delavskemu in kmečkemu prebivalstvu bile na voljo vsak dan ali jim jih je omogočal družbeni in socialni status. Meščanska kuhinja je že v prejšnjem stoletju namreč ponudila več možnosti ustvarjanja ter s kuharskimi šolami in trgi ponudila sestavine in recepture, prinesene preko meja. Za razliko od vsakdanjih kmečkih ali delavskih jedi, so recepti meščanskih bili zapisani, ostali pa so kot ustno izročilo živeli med zidovi posamezne družine in se ohranjali iz roda v rod, adaptirali glede na trende in danosti časa ter migracije prebivalstva in nekateri sledili naravnim in družbenim zakonitostim, v večini pa odšli v pozabo, kot nepomemben del kulturne dediščine. Govorimo o jedeh iz najpreprostejših sestavin, uporabljenih v skladu: nič se ne zavrže, naberi okoli hiše ali na vrtu oz. uporabi vse, kar je preneslo daljše hranjenje preko zime. Način raziskovanja omenjenih jedi, ki so se adaptirale od vasi do vasi ali od vrat do vrat, je bil prav zavoljo nezapisanih virov, izjemno težak ali domala nemogoč. Ajda v obliki kaše ali moke, fižol, kasneje krompir, tudi koruza, največkrat v obliki polente na sto in en način, v kombinaciji s suhim ali svežim sadjem, vrtno zelenjavo in redkokdaj mesnimi izdelki ali jajci, so ponazarjali steber slovenske kuhinje in narekovali izjemno domišljijo takratnih gospodinj pri sestavljanju redkih sestavin v okusne jedi, ki so v prvi vrsti morale bolj kot na pestrost misliti na zadostnost jedi. Pomembni svečani obredi, kot so cerkveni prazniki, poroka, rojstvo, smrt ..so gospodinjam razvezali roke in jim ob boku večjim kmečkim opravilom, kot so žetev, mlatev, košnja, trgatev, pobiranje pridelka na njivah…, dovolili pripraviti pojedino, ki je vključevala meso, orehe, jajca in ostale sestavine, ki so jih sicer skrbno hranile in jih vsakodnevni jedilnik ni poznal.
Tako na prvi pogled enake ali zelo podobne jedi, kot so fižolova juha, krompirjev golaž, štuklji, zelenjavne enolončnice, polenta in ajdovi žganci, dobivajo »vonj« regije ali vasi in odstopajo glede na podnebne in geografske zakonitosti, družbeni in socialni status ter kulturno prepričanje ozkega dela prebivalstva. In prav v tem je čar raziskovanja slovenskih osnovnošolcev, ki si s tako pogrešano medgeneracijsko komunikacijo utirajo pot v zgodovino kulinarike nas vseh in z zanimivim izkupičkom svojih prababic, starih vaških kuharic ali sosed, seznanjajo celotno slovensko javnost. Še več, jedi povezujejo s takratnim načinom življenja, z vzroki in posledicami priprave vsake posamezne jedi, opisujejo šege in navade prebivalstva in s kulturo svojega kraja seznanjajo tudi vso svojo generacijo z namenom, da bo ohranila in krepila narodno zavest tudi v bodoče.

Slovenska kuhinja si to zasluži!